Bronasti znak Civilne zaščite za Renato Gabrovec

Renata Gabrovec je sekretarka območnega združenja Rdečega križa Slovenije - Slovenske Konjice, ki svoje delo na tem položaju nesebično, požrtvovalno in strokovno opravlja že 14 let. Pred kratkim je prejela bronasti znak Civilne zaščite. Sodeč po njeni energiji bo v svojem delu zagotovo uspešna še naprej. “Priznanje, ki sem ga dobila, mi obenem nalaga še večjo odgovornost in pozornost do vsakdana v naši občini. Današnji časi so nepredvidljivi in vsak dan nas lahko preseneti. Po svojih najboljših močeh si bomo na Rdečem križu prizadevali za čim bolj humano in prijazno življenjsko okolje ter čim bolj mirno in solidarno družbo.”

Kaj vam osebno pomeni prejeti bronasti znak Civilne zaščite, ki ste ga prejšnji teden prejeli za svoje požrtvovalno delo?

Znak Civilne zaščite (CZ), ki sem ga prejela ob svetovnem dnevu CZ na Brdu, sem prejela na pobudo Občine Slovenske Konjice z dopolnitvijo in mnenjem nacionalnega društva RKS v Ljubljani. Res sem zadovoljna, da je tako lokalna skupnost, v kateri delam, kot tudi nacionalno društvo, prepoznalo mojo vlogo in delo, ki ga opravljam skupaj s sodelavci prostovoljci Rdečega križa.

V Rdečem križu pokrivate širok spekter dejavnosti. Izvajate tečaj prve pomoči za bodoče voznike, skrbite za pomoč tistim, ki potrebujejo socialno, finančno in čustveno pomoč. Priča ste tudi tesnim človeškim stiskam. Kako gledate na to?

Rdeči križ ima zelo velik nabor del in nalog, ki jih opravljamo v skladu z Zakonom o Rdečem križu. Prva pomoč je zelo pomembno javno pooblastilo, ki ga je Rdečemu križu podelila država z namenom, da se pomembna znanja na pravi in strokovni način prenesejo na naše slušatelje, hkrati pa nam je pomemben ekonomski vir, ki nam omogoča, da delujemo. Poleg prve pomoči je pomembno naše naslednje javno pooblastilo, in sicer organizacija krvodajalskih akcij. Pri motiviranju krvodajalcev smo v našem Območnem združenju res uspešni, saj smo po darovani krvi na drugem mestu v državi, kar je nadvse pomenljiv dosežek, na katerega smo zelo ponosni.

Veliko časa, lahko rečem kar več kot polovico porabimo za blaženje takšnih ali drugačnih stisk ljudem v našem okolju. Vedno sem se skušala držati zapovedi, da kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga. Takojšen odziv na nujno zadevo je tisto, kar vedno skušam uresničiti skupaj z našimi prostovoljci. Zaenkrat nam to uspeva, tudi v sodelovanju z občino, Centrom za socialno delo, Karitasom in drugimi deležniki, s katerimi delamo z roko v roki, pač odvisno od potreb.

Koliko časa ste že sekretarka območnega združenja Slovenske Konjice in kako se je potreba po pomoči spreminjala v tem času, kako vi opažate?

Sekretarka sem že skoraj 14 let, že pred tem pa sem bila dva mandata članica območnega odbora. Bila sem vezni člen za področje prve pomoči, saj sem bila od leta 1985 predavateljica prve pomoči in tako povezana s sistemom zaščite in reševanja. K sodelovanju me je povabila takratna sekretarka Marta Šmalc, ki je bila obenem tudi moja mentorica. Spominjam se je z veliko hvaležnostjo. Leta 2004, ko sem bila imenovana na mesto sekretarke, se je sedem dni po imenovanju »zgodila« naravna nesreča s točo. Bila sem vržena v delo v polni meri. Takratni župan Janez Jazbec me je imenoval za predsednico komisije za razdeljevanje pomoči. Še prej pa je bilo potrebno preko vseh kanalov poiskati donatorje in sredstva, da smo sploh lahko pomagali. Takrat smo se vsi maksimalo angažirali in pomagali velikemu številu ljudi. Moj ognjeni krst je uspel in me utrdil za vnaprej. V začetku mojega službovanj sem se lahko poglobljeno posvetila javnim pooblastilom. Ko je leta 2008 nastopila gospodarska kriza, pa je bilo potrebno delo zastaviti povsem drugače. Več dela je s socialnimi pomočmi, vendar je tudi to naša služba in jo opravljamo z vso odgovornostjo in na spoštljiv način v odnosu do naših uporabnikov.

Ali je ublažitev gospodarske krize pomenila tudi nižjo stopnjo potrebe po pomoči?

Seznam prosilcev se sicer nekoliko krajša, kar pa ne pomeni, da je pomoči potrebnih manj. Na našem seznamu so ostali ljudje, ki so dolgotrajno brezposelni, bolni in stari. Tudi družine, ki jim pomagamo še iz časov pred krizo. Vedno je neka kritična masa ljudi, ki nikakor ne more ali ne zmore preseči okvirov, ki jih uvršča med najranljivejše. Na primer starejša oseba, ki je na Zavodu za zaposlovanje in je hudo zbolela. Ima drugo kategorijo invalidnosti in prejema 240 € nadomestila. Kako naj kljub subvencijam preživi? To je le eden izmed primerov, takšni in podobni so praktično vsi na našem seznamu. 

Ali Konjičani radi stopijo na pomoč?

Konjičani radi pomagajo. Menim, da predvsem zaradi tega, ker smo si pridobili zaupanje ljudi in podjetij, saj so z leti zaznali, tudi s pomočjo medijev in družabnih omrežij, da se ves zbrani denar v celoti nameni tistim, ki to najbolj potrebujejo. Pa tudi zaradi naših prostovljk, ki so prepoznane v svojih okoljih kot zaupanja vredne in srčne osebe. Naj poudarim, da prostovoljci v občini Slovenske Konjice od vrat do vrat zberejo toliko sredstev, da lahko plačujejo položnice, šolo v naravi, hrano in izvajajo redne obiske na domu. Res smo zadovoljni z odzivom ljudi.

Kaj je za vas uspešen dan?

Uspešen dan je zame takrat, ko se lahko za trenutek izognem administrativnemu delu, grem na teren in skupaj s prostovoljci izvajamo enega od naših programov. Tukaj imam v mislih tako reševanje hudih stisk, kot tudi obiskovanje starejših, pa delo z mladimi. Na koncu pa še kavica s sodelavkami in prostovoljkami ob skupnem ugotavljanju, da smo dejansko opravile koristno in dragoceno delo. Moj uspešen dan je torej tisti dan, ko se lahko najbolj konkretno približam in pomagam ljudem, ki me potrebujejo.

Kako lahko pomagamo, da pridejo do pomoči tisti, ki so je najbolj potrebni?

Imamo 205 prostovoljcev, ki so razporejeni po vseh krajih in vaseh. To so domačini, ki poznajo vsako hišo, vsako družino in vsako še najbolj kočljivo situacijo. Pogovorijo se z ljudmi in posredujejo nam prioritete. Nato navežemo stik bodisi s Centrom za socialno delo, z zdravstvom, drugimi službami in tako na celosten način pristopimo k reševanju problemov. Ta oblika dela poteka na Rdečem križu že od nekdaj in čas je pokazal, da se ta strategija res dobro obnese, kajti zagotovljena je razpršenost naše pomoči in ustrezno globoko poznavanje problematičnih dinamik.

Katere akcije tečejo, v katere se lahko vključimo?

Ta trenutek posebnih akcij zbiranja pomoči ni. Zadnjo soboto v marcu pa vabim vse v Mercator, da se nam pridružite v akciji Zbiramo hrano, lahko prispevaš, kjer bomo zbirali hrano in higienske pripomočke, da bomo lahko pripravili pakete za praznike.

Imate še mogoče kakšno sporočilo za Konjičane, ki so bili izjemno veseli vašega priznanja – bronastega znaka civilne zaščite?

V prvi vrsti se jim želil iz srca zahvaliti. Iskreno. V bistvu gre za vzajemno zadoščenje in obenem še enkrat spoznanje, da je ključ uspešnosti v sodelovanju, podpiranju in spodbujanju. Od vsega začetka sem v sebi čutila pripadnost domačemu kraju, zaupanju ljudem in tudi poslanstvu, ki ga skušam širiti in uveljavljati. Ob tem tudi spoznanje, da sem pri vsem tem ne smem ustaviti. Zavedam se večplastnega pomena tega priznanja; zavedam se, da brez pomoči inštitucij, tu mislim na Občino Slovenske Konjice, šole, zdravstveni dom, druga društva in človekoljubne organizacije, naša prizadevanja ne bi bila tako učinkovita.