Pogovor s teniško igralko Tamaro Zidanšek

Iz Slovenskih Konjic prihaja mlada tenisačica Tamara Zidanšek, ki ji je župan Občine Slovenske Konjice na prireditvi Najboljši konjiški športniki v preteklem letu namenil posebno priznanje za promocijo Slovenskih Konjic preko športa. Da si to nagrado še kako zasluži, je že velikokrat dokazala s svojimi športnimi uspehi, še bolj pa jih je podkrepila z razmišljanjem in cilji za nadaljnjo športno pot, ki jih lahko preberete v spodnjem pogovoru.

V začetku tega leta ste povzročili pravo malo evforijo, saj ste se odlično odrezali na teniškem odprtem prvenstvu Avstralije v Melbournu. Ste bili po zmagi v prvem krogu kaj evforični tudi sami ali ste se takoj osredotočili na drugi krog?
Ta zmaga je zame predstavljala poseben mejnik, največji do sedaj. Zmage v prvem kolu sem bila zelo vesela, zavedala pa sem se, da se moram hitro pripraviti na naslednji krog. To so zelo posebni občutki, ki ti dajo najboljšo motivacijo za naprej, zato sem se tudi brez težav osredotočila na naslednjo tekmo.

Vaša igra je navdušila v Avstraliji. Kakšen občutek je bilo športnici iz majhne občine nastopati na tako velikem tekmovanju?
Kakršnokoli istovetenje s tem, da je nekaj ali majhno ali veliko, ne prinese nič dobrega. Izhajati je treba iz sebe, svojega notranjega kompasa, ne glede na to, kje se fizično nahajaš. Odločiš se za pot, po kateri boš šel, si predan, trdo delaš in verjameš v svojo odločitev.
Zaigrati v glavnemu turnirju katerega izmed Grand Slam-ov je potrditev, da ti uspeva in nagrada se ti vrne v obliki občutkov, ki se jih z besedami ne da opisati. Še nedolgo nazaj sem najboljše igralce sveta gledala po televiziji, zdaj sem del tega dogajanja tudi sama.

Da ste prišli na to tekmovanje, ste veliko garali. Katera tekmovanja in cilji sledijo?
V bližnji prihodnosti sledi krajša ameriška turneja, nato pa se začenjajo turnirji po Evropi na peščeni podlagi. Cilj za letošnje leto je v pretežnem delu igrati na WTA turnirjih in nastopiti tudi na vseh štirih Grand Slam turnirjih.

Če se malce vrneva na vaše začetke, kdaj ste si zaželeli prvič prijeti lopar, kaj vas je k temu navdušilo in kako so potekala prva leta treningov?
Ne spomnim se, kdaj sem si zaželela prvič prijeti lopar, ker moji športni začetki segajo v tako zgodnje otroštvo, da so spomini na to zelo zamegljeni. Kot sta mi pripovedovala starša, me je vedno navduševalo vse, kar je bilo povezano s športom in to še preden sem dopolnila eno leto. Tako sem v prvem letu svojega življenja od športnih rekvizitov že spoznala več vrst žog, tenis in badminton lopar ter verjetno še kaj.
Prvega tečaja tenisa sem se udeležila v Slovenski Bistrici, ko sem bila stara štiri leta in pol. Vzdušje na tečaju je bilo zelo sproščeno. Vozili smo se z vozičkom za pobiranje žogic. Pri pobiranju žogic smo vedno tekmovali, kdo bo zgradil lepšo piramido z žogicami na loparju. Bilo je zelo igrivo in zabavno.
Hkrati s tenisom sem se v obdobju pred desetim letom starosti ukvarjala tudi z atletiko, smučanjem, deskanjem na snegu, v parku smo igrali košarko, nogomet, tudi na kolesu me je bilo mogoče večkrat videti in na rolerjih … Navduševalo me je vse, kar je bilo povezano s športom. Lahko bi rekla, da sem se z navdušenjem do športa že rodila in me k temu ni bilo potrebno prav z ničemer posebej spodbujati.
Ko sem dopolnila 11 let, sem se odločila le za en šport, tenis. Treningi so v tem času še vedno potekali zelo prilagojeno letom. Intenzivnejši so postali šele, ko sem zaključila osnovno šolo.

Ali je naša občina dovolj »prijazna« in omogoča pogoje za nemotene treninge in vaš napredek?
V Slovenskih Konjicah sem trenirala kratek čas, nazadnje, ko sem bila stara 13 let. Tu so bili moji začetki, ki se jih zelo rada in s ponosom spominjam. Za večji napredek na tem področju pa smo morali poiskati boljše pogoje. Svojo pot sem zato nadaljevala na Ptuju in odločitev se je izkazala za pravilno.

Župan Občine Slovenske Konjice Darko Ratajc vam je na podelitvi Športnik leta v Slovenskih Konjicah podelil županovo nagrado za promocijo Slovenskih Konjic preko športa. Ali se zavedate, da s svojimi uspehi doma in v tujini s sabo ponašate tudi besedo o domačem kraju?
Tega se zelo dobro zavedam in mi je v čast, da sem ena izmed tistih, ki lahko preko športa poskrbim za to, da ime Slovenske Konjice ponesem po vsem svetu. Novinarji po svetu me zelo radi povprašajo še o čem drugem, ne le o tenisu in takrat je vedno govora tudi o Slovenskih Konjicah, mestu, kjer sem odraščala, kjer so moje korenine. Večkrat sem že rekla, kar na tem mestu znova poudarjam, da so Slovenske Konjice najlepše mesto na svetu in ne bi si želela odraščati nikjer drugje.

Komu bi se mogoče na tem mestu radi zahvalili, da vam na športni poti stoji ob strani?
Na prvem mestu je družina, ki me je vedno podpirala in mi ob strani stoji še danes. Zelo pomembno mesto ima v mojem življenju tudi teniški trener, s katerim preživim največ časa. Nato so tu še manager, kondicijski trener, maser, fizioterapevt, sponzorji … kjer ima vsak svojo nalogo in uspeha ne bi bilo brez usklajenega in predanega dela vseh. Vsem sem zelo hvaležna. Moji dosežki so uspeh celotne ekipe.

Zelo ste še mladi, pred vami so še številne priložnosti, tekmovanja. Kaj pa radi počnete, ko ne trenirate?
V prostem času rada pogledam kakšne serije, ob katerih se sprostim, ali preberem knjigo, se družim s prijatelji. Če sem na turnirju in mi to dopušča urnik, pa pogledam tudi kakšne znamenitosti mesta, kjer se takrat nahajam.

Kje bi rekli, da je vaše najljubše mesto/prostor v Konjicah, da se sprostite?
Ko obiščem Konjice, sem najraje s svojo družino (starši, brat, babici …in ostali; vse zelo rada vidim in uživam v času, ki ga preživimo skupaj). Občutek domačnosti, pripadnosti, podpore, zaupanja, ljubezni.
Vedno mi bodo v spominu ostali tudi osnovna šola, gimnazija in park. V konjiškem parku sem preživela kar precej časa, dokler me pot ni popeljala na Ptuj.