Evropska solidarnostna enota (ESE) je program Evropske unije, ki združuje mlade v gradnji bolj vključujoče družbe, podpori ranljivim skupinam ljudi in odzivanju na družbene izzive. Ponuja navdihujoče in močne izkušnje za mlade, ki želijo pomagati, se učiti in razvijati ter zagotavlja enotno vstopno točko za takšne solidarnostne aktivnosti po vsej Evropski uniji.
Manca Založnik je od septembra 2019 preživela šest mesecev v Malagi, v Španiji, pod okriljem gostujoče organizacije ALAS Comunidad Eco Educativa in Mladinskega centra Dravinjske doline kot pošiljajoče organizacije. V sklopu ESE je tam opravljala prostovoljsko delo. V Montessori šoli »La Manada« je pridobivala nova znanja, se naučila novih metod in krepila kompetence na področju dela s predšolskimi otroki. Spoznavala je dobre prakse razvijanja inovativnih pedagoških projektov in celostnega izobraževanja, ki temelji predvsem na zavestni vzgoji, sožitju z naravo in odkrivanju ter krepitvi osebne identitete otroka in povezovanju skupnosti. Poleg dela z otroki je Manca imela priložnost tudi za medkulturno učenje in spoznavanje. Poleg španske kulture in jezika je preko drugih ESE prostovoljcev in prostovoljk spoznavala tudi njihove kulture ter sklenila, kot pravi, doživljenjska prijateljstva.
Več o enoti si lahko preberete tukaj.
Manca je svoje vtise strnila takole:
"Zdravo, moje ime je Manca Založnik in z vami delim svojo izkušnjo v sklopu programa Evropske solidarnostne enote, kar je zame zelo težka naloga. Zakaj?
Iz dveh razlogov: 1. – kako naj spravim mojih zadnjih šest mesecev življenja v en kratek članek in 2. – s tem, ko napišem članek, si moram priznati, da je moja izredna Erasmus+ izkušnja končana. Vem, da se sliši kot reklama, ampak iskreno moram priznati, da je bilo to obdobje eno izmed najboljših v mojem življenju. Najprej samo delo, ki sem ga delala. Mislim, da bi težko našla boljše delovno okolje. Počutila sem se kot del ene velike španske družine. Starši, moja mentorica in otroci so poskrbeli, da sem se jaz in moja sodelavka, prav tako prostovoljka, iz Grčije, počutili sprejeti in zaželeni. Delo samo je bila posebna izkušnja, saj sem se naučila novih načinov, kako delati z otroci in pri tem biti učinkovita in umirjena, kljub vsemu hrupu in zmedi. Vsak dan smo poskrbele, da so otroci imeli vsak eno dejavnost na urniku. Delali smo večinoma z naravnimi materiali in stvari, ki so lahko uporabne ali pa vezane na določeno koledarsko obdobje. Otroci so res uživali v vsaki dejavnosti in so se zelo hitro navezali na naju (mene in mojo sostanovalko ter so-prostovoljko Vaso). Zelo veliko priznanje mi je bilo, ko nama je mentorica začela zaupati do te mere, da sva lahko sami izvajali dejavnosti in delali z otroki. Organizirali smo tudi skupinska druženja s starši in otroki izven šolskih ur in moram reči, da so bila res nekaj posebnega. Takrat sva videli, kako zelo sva se jim prikupili in postali del njihovega življenja, ker so za naju skrbeli bolj, kot je bilo potrebno. Vedno so nama bili na voljo za prevoz ali katero koli drugo stvar, ki sva jo potrebovali. Tako zelo, da so naju želeli na vsak način obdržati tam. Sama Andaluzija in mesto Malaga sta res nekaj posebnega. Tam se združuje toliko različnih kultur in arhitekturnih slogov. Pravijo, da je Andaluzija najbolj posebna v Španiji in je res. Tu se združujeta arabska in evropska arhitektura in kultura. Raziskovanje hrane, kulture, plesov in mest mi je bilo zelo všeč. Hrana, od posebne juhe »gazpacho« (mrzla paradižnikova juha), »paella«, tortilje in tako dalje, je posebna, ampak zelo dobra. Sam utrip življenja je čisto drugačen. Vse se začne bolj pozno v dnevu, ampak se nadaljuje pozno do zgodnjih jutranjih ur. Mesto zaživi po deseti uri zvečer. Nič nenavadnega ni, če ob enajstih zvečer vidiš družine z otroki na sprehodu po centru mesta. Seveda pa nobena izkušnja ne bi bila celovita brez ljudi, ki jih spoznaš tam. Imela sem to srečo, da sem imela super cimro in skupino prijateljev, s katero smo se res povezali in si bili vedno na voljo. Bili smo res posebna druščina, saj od petih prijateljev, nihče ni bil iz Malage niti iz iste države. Bili so iz Grčije, Kanarskih otokov (Las Palmas), Francije, ZDA (New York) in moja malenkost. Kot sem že na začetku omenila, je šest mesecev težko opisati v kratkem članku. Še posebej, ker se mi zdi vsak spomin in doživetje poseben. Zato bi na koncu rekla samo to, da je Evropska solidarnostna enota čudovita izkušnja, katero se splača izkoristiti. Spoznaš novo kulturo, veliko ljudi in prijateljstva, ki jih skleneš, so doživljenjska. Lahko se izboljšaš kot posameznik in spoznaš, da včasih pa le ni edini pravilen način ta, kako ti delaš stvari. Svetujem vsem, da izkoristite možnosti prostovoljnega dela, pa naj bo to v tujini ali pa doma, ker te res obogati in te osrečuje. Spomini in občutki ti vedno ostanejo, ne moreš jih izgubiti in nihče ti jih ne more vzeti."
Več utrinkov si lahko ogledate tukaj.
Podkast, v katerem Manca govori o svoji izkušnji, si lahko pogledate tukaj.