ALERGIKI-VELIKO BREME DRUŽBE?

Bila sem tista »črna ovca« zaradi katere družina ni rada večerjala v restavraciji in obiskovala rojstnih dni. Tudi s prijateljicami nisem rada hodila v kavarno na sladoled in tortice. Bila sem breme, saj večina gostincev ne mara alergikov. Mogoče sem se izrazila premilo-mislim, da nas kar sovražijo in bi nas, če bi le bilo mogoče, vrgli iz restavracije in na veliko izobesili napis »ALERGIKOM VSTOP PREPOVEDAN«. Njihovo vihanje nosov in ostri pogledi ob mojem spraševanju, če jedi vsebujejo oreščke, so me vedno spravile v zadrego, vendar je bilo še huje, da je tudi družbi okoli mene postalo neprijetno.

Skozi oblačno nebo, pa je le posvetil svetli žarek za alergike 13.12.2014, ko je v Evropski uniji pričela veljati Uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, ki med drugim uvaja tudi označevanje alergenov v obratih javne prehrane za živila, ki niso predpakirana. Alergiki smo v tem videli novo priložnost, bili smo hvaležni, vendar smo verjetno bili edini, ki smo to odločitev sprejeli odprtih rok. Nismo pričakovali, da se je pravzaprav »sovražnost« gostincev do alergikov tu šele začela. Da moje besede niso za lase privlečene, priča gora razburjenih komentarje na internetu.

Prilagam tiste, ki so mi še posebej »pri srcu«.

»Spet dodatno delo za živilce in vse ostale… tile naši junaki v “javni upravi” pa spet z več delovnimi mesti, saj si na takšne načine dajejo delo sami sebi… Glede alergenov pa takole: Tisti človek oz. bolnik, ki ve kaj sme in kaj ne sme jesti, se bo zagotovo pozanimal o sestavi hrane in obroka.. toliko o tem… pa se zamislite s čem se ubadamo v Sloveniji katera umira na obroke…«

»Zanima me, koliko ljudi je v gostilni sredi kosila ali večerje umrlo v teh nekaj 100 letih, ko označevanje ni bilo potrebno?! vsak alergik ve, na kaj je alergičen in tistega živila pač ne naroči, ne vem, zakaj je potrebno to odgovornost prelagati na gostince.«

»Kot sem že dejal v podobni debati…Pameten gostinec bo pač napisal da njegove jedi vsebujejo vse možne alergene ……….edini način da se izogne tožbam…«

»Točno to, jaz bi kot gostinec dal pri vsaki jedi zvezdico in v prilogi kot telefonski imenik debelo knjigo z naštetimi vsemi alergeni, ki jih jed lahko vsebuje!«

(vir: 24ur)

Naj vam zaupam še svojo izkušnjo izpred dveh mesecev. Sama sem študentka, zato sem skoraj vsak dan zahajala v restavracije jesti na študentske bone. Nekatere restavracije imajo odlično urejen pristop za alergike in natakarji so potrpežljivi, spet v drugih restavracijah, katerih je dosti več, pa je ravno obratno. Večinoma sem se opotekala po restavracijah in iskala liste z napisanimi alergeni, ki iz neznanih razlogov niso vedno v jedilniku, kjer so potrebni. Kadar nisem našla lista z alergeni, pa sem morala sitnariti natakarjem, ki so nervozno trepetali, prestopali z ene noge na drugo in večinoma odgovorili, da ne vedo, ne da bi se sploh potrudili razmisliti ali koga povprašati. Nekako jih celo razumem. Njihovo delo ni preprosto in pogosto smo stranke preveč izbirčne, hkrati pa smo alergiki znani samo kot preobčutljivi, razvajeni posamezniki…Kdo bi jim lahko ob vseh teh dejstvih sploh zameril?

Vendar ni vse tako preprosto. V trenutku, ko povprašam natakarja o alergenih, je moje zdravje v njegovih rokah. Dobra dva meseca nazaj sem sama zaradi natakarjeve malomarnosti pristala na urgenci, zaradi anafilaktičnega napada. Krivec ARAŠIDOVO OLJE. Tisti dan se mi je resnično vtisnil v spomin, ne samo zaradi anafilaktičnega šoka, temveč reakcije ljudi ob tem. Natakarji so se prestrašili in mi zatrjevali zgodbo o nealergenem arašidovem olju, namesto da bi poklicali nujno medicinsko pomoč ali pa mi vsaj prinesli kozarec vode. Mimoidoči pa se bo vsej tej drami sploh niso pustili zmotiti na tako lep sončen dan, hodili so mimo mene in nihče ni niti pomislil, da bi ponudil pomoč. Da o tem, da nihče ne zna dati epipena, ki si ga sama v šoku ne morem dati, sploh ne govorim. Če tistega dne ob sebi ne bi imela izjemnih prijateljic, ki so mi priskočile na pomoč, ne upam niti pomisliti kaj bi se zgodilo.

Ob premišljevanju, da v samem centru Ljubljane ni bilo nikogar, razen prijateljic, ki bi mi ob vsej tej zmedi, ponudil pomoč, me preplavi samo misel, da smo v 21. stoletju, v obdobju razcveta, mnogih revolucionarnih odkritij. Svet preplavljajo vrhunski izumu, zdravijo se neozdravljive bolezni… Ampak kaj nam pomaga vse to, če ne znamo biti človek do človeka, če si ne znamo prisluhniti in če se nam vsaka pomoč zdi odveč.

(Ob vsem tem imam samo še večji zagon, da se borim, da nas bo družba začela razumeti in bolje sprejemati. )

                                                                                                                                                                                   Nina Kotnik, raziskovalka anafilaksije